SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 16. junija 2016(1)
Zadeva C‑174/15
Vereniging Openbare Bibliotheken
proti
Stichting Leenrecht
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska))
„Avtorska in sorodne pravice – Pravica dajanja v najem in posojanja varovanih del – Direktiva 2001/29/ES – Direktiva 2006/115/ES – Digitalne knjige – Javne knjižnice“
Uvod
1. Knjižnica je zelo stara stvaritev človeštva. Nastala je več stoletij pred iznajdbo papirja in pojavom knjige, kakršno poznamo danes. Prilagodila se je iznajdbi tiska v XV. stoletju in imela od nje celo korist; ravno tako se je morala tisku prilagoditi avtorska pravica, ki se je pojavila približno v XVIII. stoletju. Danes spremljamo nov preobrat: digitalni preobrat. Bo knjižnica preživela novo spremembo v svojem okolju? Ne želimo precenjevati pomembnosti obravnavane zadeve, vendar ni mogoče zanikati, da pomeni dejansko priložnost, ki lahko knjižnicam pomaga ne samo preživeti, temveč se tudi na novo razmahniti.
2. Kot je splošno znano, sta namreč digitalna tehnologija in internet globoko posegla na številna področja dejavnosti, med njimi tudi na področje ustvarjanja, zlasti literarnega. Pojav digitalnih knjig je močno spremenil tako področje založništva kot bralne navade, vendar je to šele začetek procesa. Čeprav digitalna knjiga zagotovo ne bo nadomestila papirne, pa ni dvoma, da pri nekaterih kategorijah knjig in na nekaterih trgih obseg prodaje digitalnih knjig dosega ali celo presega obseg prodaje papirnih ter da so nekatere knjige objavljene zgolj v digitalni obliki.(2) Prav tako nekateri bralci, in teh je vse več, opuščajo branje papirnih knjig zaradi bralnika, najmlajši med njimi pa se celo niso nikoli navadili brati papirnih knjig.
3. Če se knjižnice tej spremembi ne bodo prilagodile, bi lahko postale nepomembne in bi lahko izgubile zmožnost, da opravljajo nalogo širjenja kulture, ki jo opravljajo že tisočletja. Vzpostavitev regulativnega okvira, ugodnega za posodobitev delovanja knjižnic, je že dlje časa predmet obsežne razprave, tako med zainteresiranimi stranmi kakor v stroki.(3) Za to razpravo je bistvenega pomena vprašanje, ali – in na kakšni pravni podlagi – imajo knjižnice pravico posojanja digitalnih knjig. Obravnavana zadeva bo Sodišču omogočila, da nanj odgovori s sodno odločitvijo.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2001/29/ES
4. Člen 1 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi,(4) naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 2(b) določa:
„Razen v primerih iz člena 11 [o tehničnih prilagoditvah nekaterih direktiv na področju avtorske pravice] se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe Skupnosti v zvezi s:
[…]
(b) pravico dajanja v najem, pravico posojanja in določenimi pravicami, sorodnimi avtorski, na področju intelektualne lastnine“.
5. Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, v točki (a) določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela“.
6. Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavku 1 določa:
„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“
7. Člen 4 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica distribuiranja“, določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.
2. Pravica distribuiranja se v Skupnosti ne izčrpa v zvezi z izvirnikom ali primerki dela, razen kadar se prva prodaja ali drug [prvi] prenos lastništva tega predmeta v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“
8. Nazadnje, člen 5 te direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavkih 1 in 2(c) določa:
„1. Začasna dejanja razmnoževanja iz člena 2, ki so prehodna ali spremljevalna ter so sestavni in bistveni del tehnološkega procesa in katerih edini namen je omogočiti:
[…]
(b) zakonito uporabo
dela ali predmeta sorodnih pravic, ki naj se izvede in ki nima nobenega neodvisnega ekonomskega pomena, so izvzeta iz pravice reproduciranja, ki jo določa člen 2.
2. Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
[…]
(c) v zvezi s posebnimi dejanji reproduciranja, ki jih izvedejo javno dostopne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeji ali arhivi in ki niso storjena zaradi neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi“.
Direktiva 2006/115/ES
9. Člen 1 Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine(5), naslovljen „Predmet usklajevanja“, določa:
„1. V skladu z določbami iz tega poglavja [(poglavje I, naslovljeno „Pravica dajanja v najem in pravica posojanja“)] države članice v skladu s členom 6 predvidijo pravico do dovoljenja ali prepovedi dajanja v najem in posojanja izvirnikov ter primerkov avtorsko-pravno varovanih del in predmetov sorodnih pravic, kot je določeno v členu 3(1).
2. Pravice iz odstavka 1 se ne izčrpajo z odsvojitvijo ali drugim dejanjem distribuiranja izvirnikov in primerkov avtorsko-pravno varovanih del ter predmetov sorodnih pravic po členu 3(1).“
10. Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojma“, v odstavku 1(b) določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(b) ‚posojanje‘ pomeni dajanje na voljo za uporabo za omejeno časovno obdobje brez neposredne ali posredne gospodarske ali komercialne koristi, kadar se izvaja preko ustanov, dostopnih javnosti“.
11. Člen 3 te direktive, naslovljen „Imetniki pravic in predmet pravice dajanja v najem in pravice posojanja“, v odstavku 1(a) določa:
„Izključna pravica, da dovoli ali prepove dajanje v najem in posojanje, pripada:
(a) avtorju za izvirnik in primerke njegovega dela“.
12. Nazadnje, člen 6 iste direktive, naslovljen „Odstopanje od izključne pravice do javnega posojanja“, v odstavkih 1 in 3 določa:
„1. Države članice lahko odstopajo od izključne pravice iz člena 1 glede javnega posojanja pod pogojem, da dobijo nadomestilo za takšno posojanje vsaj avtorji. Države članice prosto določajo takšno nadomestilo, pri čemer upoštevajo svoje kulturno-politične cilje.
[…]
3. Države članice lahko pri izplačevanju nadomestila iz odstavka 1 in 2 izvzamejo določene kategorije ustanov.“
Nizozemsko pravo
13. Zakon o avtorski pravici (Auteurswet) določa pravico posojanja v členu 12(1), točka 3, in (3). Odstopanje glede javnega posojanja je določeno v členu 15c(1) tega zakona.
Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, postopek in vprašanja za predhodno odločanje
14. V več državah članicah, vključno z Nizozemsko, poteka živahna razprava o posojanju digitalnih knjig v knjižnicah. Na podlagi poročila, pripravljenega po naročilu ministrstva za izobraževanje, kulturo in znanost, je bilo sklenjeno, da posojanje digitalnih knjig ni zajeto v izključni pravici posojanja v smislu določb, s katerimi je bila Direktiva 2006/115 prenesena v nizozemsko pravo. Zato za posojanje digitalnih knjig v javnih knjižnicah ne more veljati odstopanje iz člena 6(1) te direktive, ki je bilo prav tako preneseno v nizozemsko pravo. Vlada je pripravila predlog zakona o knjižnicah, ki temelji na tej predpostavki.
15. Vendar se Vereniging Openbare Bibliotheken, združenje vseh javnih knjižnic na Nizozemskem (v nadaljevanju: VOB), tožeča stranka v postopku v glavni stvari, s tem stališčem ne strinja. V prepričanju, da se morajo ustrezne določbe nizozemskega prava upoštevati tudi pri digitalnem posojanju, je zoper ustanovo Stichting Leenrecht, odgovorno za pobiranje nadomestil avtorjem za odstopanje glede javnega posojanja, toženo stranko v postopku v glavni stvari, pred predložitvenim sodiščem vložilo tožbo, s katero želi pridobiti ugotovitveno sodbo, v kateri bi zadnjenavedeno v bistvu odločilo: prvič, da pravica posojanja zajema posojanje digitalnih knjig, drugič, da dajanje na voljo digitalnih knjig za neomejeno časovno obdobje pomeni prodajo v smislu določb o pravici distribuiranja in, tretjič, da posojanje digitalnih knjig v javnih knjižnicah proti plačilu pravičnega nadomestila avtorjem ne pomeni kršitve avtorskih pravic.
16. VOB dodaja, da se njegova tožba nanaša na posojanje po modelu, ki ga predložitveno sodišče opredeljuje kot „one copy one user“. Po tem modelu si uporabnik naloži digitalno knjigo, ki jo ima na voljo knjižnica, za čas izposoje, v katerem ta knjiga ni dostopna drugim uporabnikom knjižnice. Po poteku tega obdobja knjiga samodejno postane neuporabna za zadevnega uporabnika in takrat si jo lahko izposodi drug uporabnik. Poleg tega je VOB navedlo, da želi omejiti področje tožbe na „romane, pripovedne zbirke, biografije, potopise, otroške knjige in mladinsko literaturo“.
17. Intervenienti v postopku v glavni stvari so Stichting Lira, organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki zastopa avtorje literarnih del (v nadaljevanju: Lira), in Stichting Pictoright, organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki zastopa avtorje likovnih del (v nadaljevanju: Pictoright), obe v podporo predlogom VOB, ter Vereniging Nederlands Uitgeversverbond, združenje založnikov (v nadaljevanju: NUV), ki zagovarja nasprotno stališče.
18. Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska) je menilo, da je odgovor na predloge VOB odvisen od razlage določb prava Unije, zato je Sodišču predložilo naslednja vprašanja za prehodno odločanje:
„1. Ali je treba člene 1(1), 2(1)(b) in 6(1) Direktive 2006/115 razlagati tako, da ‚posojanje‘ v smislu teh določb pomeni tudi dajanje na voljo za uporabo avtorsko zaščitenih romanov, pripovednih zbirk, biografij, potopisov, otroških knjig in mladinske literature, ki ne služi neposredni ali posredni gospodarski ali komercialni rabi in se izvaja prek ustanov, dostopnih javnosti,
– tako, da se primerek, razmnožen v digitalni obliki (razmnožitev A) namesti na strežnik ustanove in se uporabniku omogoči, da si ta primerek razmnoži z naložitvijo na svoj računalnik (razmnožitev B),
– pri čemer razmnoženega primerka (razmnožitev B), ki ga ustvari uporabnik med nalaganjem, po poteku omejenega časovnega obdobja ni več mogoče uporabljati in
– si drugi uporabniki razmnoženega primerka (razmnožitev A) v tem obdobju ne morejo naložiti na svoj računalnik?
2. Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti pritrdilno: ali člen 6 Direktive 2006/115 in/ali druga določba prava Unije preprečuje državam članicam, da kot pogoj za uporabo omejitve pravice posojanja iz člena 6 navedene direktive določijo, da je bil razmnoženi primerek dela (razmnožitev A), ki ga da na voljo ustanova, dan v promet s prvo prodajo tega primerka ali z drugim prvim prenosom lastništva tega predmeta v Evropski uniji s strani imetnika pravic oziroma z njegovim privoljenjem v smislu člena 4(2) Direktive 2001/29?
3. Če je treba na drugo vprašanje odgovoriti nikalno: ali člen 6 Direktive 2006/115 določa druge zahteve za izvor primerka (razmnožitev A), ki ga je dala na voljo ustanova, kot je na primer zahteva, da mora biti vir tega primerka zakonit?
4. Če je treba na drugo vprašanje odgovoriti pritrdilno: ali je treba člen 4(2) Direktive 2001/29 razlagati tako, da „prva prodaja predmetov ali drug prvi prenos“ teh predmetov v smislu te določbe pomeni tudi dajanje na voljo digitalnega primerka avtorsko zaščitenih romanov, pripovednih zbirk, biografij, potopisov, otroških knjig in mladinske literature za uporabo za neomejeno časovno obdobje, ki se izvaja z naložitvijo s spleta?“
19. Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 17. aprila 2015. Pisna stališča so predložili VOB, NUV, Lira in Pictoright, nemška, grška, francoska, italijanska, latvijska in portugalska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija. Na obravnavi 9. marca 2016 so bili zastopani VOB, NUV, Lira in Pictoright, češka, grška in francoska vlada ter Komisija.
Analiza
20. Predložitveno sodišče je v predhodno odločanje predložilo štiri vprašanja. Prvo med njimi je ključnega pomena, ker se nanaša na to, ali Direktiva 2006/115 lahko velja za posojanje digitalnih knjig. Če je odgovor na to prvo vprašanje nikalen, postanejo druga neupoštevna. V analizi se bom torej osredotočil na prvo vprašanje. Drugo, tretje in četrto vprašanje se nanašajo na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati digitalne knjige, da bi lahko postale predmet morebitnega posojanja v okviru odstopanja glede javnega posojanja. Obravnaval jih bom skupaj in na kratko.
Prvo vprašanje za predhodno odločanje
Uvodne opombe
21. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) Direktive 2006/115 v povezavi s členom 2(1)(b) te direktive razlagati tako, da pravica posojanja, določena v tem členu, zajema dajanje na voljo javnosti digitalnih knjig v javnih knjižnicah za omejeno časovno obdobje.
22. V skladu s predmetom postopka v glavni stvari, opredeljenim v tožbi, ki jo vložilo VOB, predložitveno sodišče omejuje vprašanje na „romane, pripovedne zbirke, biografije, potopise, otroške knjige in mladinsko literaturo“. Medtem ko se lahko strinjam, da se vprašanje, s katerim se ukvarjamo v obravnavani zadevi, med različnimi kategorijami predmetov, ki jih varuje pravica posojanja, omeji samo na digitalne knjige,(6) pa se mi ga zdi težko omejiti tako, kot ga je omejilo predložitveno sodišče. Kategorija literarnih del, ki jo to sodišče razlikuje od drugih, namreč po mojem mnenju ne temelji na nobenem objektivnem merilu, s katerim bi bilo mogoče upravičiti različno pravno obravnavanje. Rešitev, ki jo bo Sodišče podalo v odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje, se bo torej morala uporabljati za dela vseh literarnih zvrsti, ki obstajajo v obliki digitalne knjige, brez razlike.
23. Po mojem mnenju je nujno, da razlaga Direktive 2006/115 ustreza potrebam sodobne družbe in omogoča uskladitev različnih vpletenih interesov. Hkrati mora biti ta razlaga v skladu z mednarodnimi obveznostmi Evropske unije in ustrezati logiki drugih aktov prava Unije na področju avtorskih pravic. Teh različnih problemov se bom lotil spodaj.
Vrednostna podlaga, ki narekuje razlago Direktive 2006/115 ob upoštevanju sodobnih izzivov
24. Direktiva 2006/115 ni nov zakonski akt. Gre namreč za kodifikacijo Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o najemni pravici in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine(7), ki je eden od prvih dveh aktov sekundarne zakonodaje na področju avtorske pravice.(8) Kar zadeva pravico posojanja, ta direktiva nikoli ni bila vsebinsko spremenjena, ne ob prenovitvi z Direktivo 2006/115 ne pred tem. Veljavne določbe o pravici posojanja so torej vsebinsko enake tistim, ki so se uporabljale leta 1992.
25. Po mojem mnenju ni mogoče zanikati, da zakonodajalec Unije tedaj ni imel namena v pojem „posojanje“ iz Direktive 92/100 vključiti posojanja digitalnih knjig, že zato ne, ker je bila takrat tehnologija digitalnih knjig za komercialno uporabo šele na začetni stopnji. Dalje, ko je Komisija v obrazložitvenem memorandumu za to direktivo izrecno izključila možnost, da bi se ta uporabljala za dajanje del na voljo javnosti z naložitvijo, se je sklicevala izključno na fonograme in videograme.(9) Vprašanje naložitve knjig ni v njej niti omenjeno.
26. Ali to pomeni, da moramo določbe Direktive 2006/115 še danes razlagati tako, da je posojanje digitalnih knjig izključeno iz pojma „posojanje“ v smislu te direktive? Mislim, da ne, in sicer iz treh nizov razlogov.
27. Prvič, po mojem mnenju je nujno, da pri razlagi pravnih aktov upoštevamo razvoj tehnologije, trga in ravnanj ter da ti akti zaradi preveč toge razlage ne obtičijo v preteklosti.(10)
28. Takšna razlaga, ki jo lahko označimo kot „dinamično“ ali „razvojno“, je po mojem mnenju nujna, zlasti na področjih, na katera močno vpliva tehnološki napredek, kakor to velja za avtorsko pravico. Ta napredek je namreč dandanes tako hiter, da zlahka prehiteva zakonodajni postopek, zato se poskusi prilagoditve pravnih določb pogosto izjalovijo, akti pa zastarijo že v času sprejetja ali kmalu po njem. Sáma Direktiva 2006/115 lepo ponazarja ta pojav. Njene določbe o dajanju v najem, ki naj bi urejale trg dajanja v najem kaset, CD‑jev in DVD‑jev, so danes zastarele, ker je dajanje v najem fonogramov in videogramov, vsaj na evropskem trgu, tako rekoč izginilo, razširilo pa se je spletno dajanje na voljo.(11) Ta zastarelost pravnih pravil v razmerju do realnosti je pogosto vir težav v zvezi z razlago, negotovostjo ali pravnimi prazninami. V takih primerih lahko samo prilagojena sodna razlaga zagotovi učinkovito zadevno ureditev na področju, na katerem obstaja hiter tehnološki in gospodarski razvoj.
29. Tak pristop se sklada tudi z zakonodajalčevimi nameni ob sprejetju besedil prava Unije na področju avtorske pravice. V uvodni izjavi 4 Direktive 2006/115 je namreč navedeno, da je treba „[a]vtorsko pravico […] prilagoditi gospodarskemu razvoju […]“. Enaka želja po prilagajanju novi tehnološki in gospodarski realnosti izhaja tudi iz uvodnih izjav 2, 5 in 8 Direktive 2001/29, ki ostaja glavni akt prava Unije na področju avtorske pravice. In kako bi torej lahko prilagajanje in „posodabljanje“ zakonodajnih določb zagotovili drugače kot z ustrezno razlago teh določb?
30. Posojanje digitalnih knjig je sodobni ustreznik posojanju papirnih knjig. Ne strinjam se s trditvijo, navedeno v okviru te zadeve, da je med digitalno knjigo in tradicionalno knjigo ali med posojanjem digitalne knjige in papirne knjige temeljna razlika. Jasno je, da ima digitalna knjiga drugačno podobo, morda v nekaterih okoliščinah udobnejšo (v drugih pa manj), in da omogoča uporabo določenih funkcij, kot sta iskanje besed in prevodov, ki jih papirna knjiga nima. Vendar so te značilnosti drugotnega pomena in njihova pomembnost je odvisna od tega, čemu daje prednost posamezni uporabnik. Enako velja za trditev, da je temeljna prednost digitalnega posojanja ta, da uporabniku ni treba obiskati knjižnice, ker se posojanje opravi z naložitvijo s spleta. Temu bi lahko ugovarjali s trditvijo, da nekateri raje obiščejo knjižnico in izkoristijo priložnost za stik z ljudmi.
31. Vendar je po mojem mnenju tukaj odločilen objektivni dejavnik: ko si uporabnik v knjižnici izposodi knjigo, naj bo tradicionalno ali digitalno, se želi seznaniti z vsebino knjige, ne pa shraniti svojega primerka. S tega stališča se papirna in digitalna knjiga ne razlikujeta bistveno, tako kot se ne razlikujeta bistveno ureditvi njunega posojanja.
32. Razlaga Direktive 2006/115 mora torej upoštevati tudi to realnost in uskladiti pravni okvir za posojanje digitalnih knjig z okvirom za posojanje tradicionalnih knjig.
33. Drugič, glavni cilj avtorske pravice je varovati interese avtorjev. Ni naključje, da v postopku v glavni stvari organizaciji, ki zastopata interese avtorjev, torej Lira in Pictoright, intervenirata v podporo predlogom VOB. To dejstvo morda deluje paradoksalno, vendar izhaja iz logike trga, ki trenutno prevladuje na področju posojanja digitalnih knjig.
34. Takšen trg namreč obstaja, knjižnice dejansko posojajo knjige v digitalni obliki. Ker pa se za to obliko posojanja ne šteje, da je vključena v pojem „posojanje“ v smislu Direktive 2006/115, zanjo tudi ne more veljati odstopanje glede javnega posojanja iz člena 6(1) te direktive. Posojanje digitalnih knjig je torej urejeno z licenčnimi pogodbami med knjižnicami in založniki. Ti dajejo proti plačilu posebej v ta namen dogovorjene cene knjižnicam na voljo digitalne knjige, te pa jih imajo nato pravico posojati uporabnikom. Po trditvah organizacij Lira in Pictoright ta pogodbena razmerja koristijo zlasti založnikom ali drugim posrednikom pri prodaji digitalnih knjig, avtorji pa ne prejmejo ustreznega nadomestila.
35. Če bi se, nasprotno, štelo, da Direktiva 2006/115 in torej odstopanje iz člena 6(1) te direktive zajemata digitalno posojanje, bi avtorji v skladu z zahtevo iz te določbe poleg nadomestila za prodajo knjig prejemali dodatno nadomestilo, ki ne bi bilo odvisno od pogodb z založniki.
36. Ne samo, da taka razlaga Direktive 2006/115, po kateri pojem „posojanje“ zajema digitalno posojanje, ne bi škodila interesom avtorjev, temveč bi celo omogočala boljše varovanje njihovih interesov v primerjavi s sedanjim položajem, ki mu vladajo zgolj zakoni trga.
37. Nazadnje, tretjič, k odločitvi za tako razlago Direktive 2006/115, ki upošteva tehnološki razvoj, me vodijo ugotovitve, ki sem jih navedel v uvodnem delu teh sklepnih predlogov. Knjižnice so od nekdaj posojale knjige, ne da bi morale prositi za dovoljenje za to dejavnost. Nekaterim med njimi ni bilo treba niti kupovati lastnega primerka, ker imajo pravico do prejemanja obveznega izvoda. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da knjiga ne velja za običajno blago in da literarno ustvarjanje ni zgolj gospodarska dejavnost. Pomembnost knjige za ohranjanje in dostopnost kulture ter znanstvenega védenja je vedno prevladovala nad golimi gospodarskimi vidiki.
38. Zdaj, v času digitalizacije, mora biti knjižnicam omogočeno, da še naprej opravljajo nalogo ohranjanja in širjenja kulture, ki so jo opravljale v času, ko je knjiga obstajala zgolj v papirni obliki. To pa v okolju, ki mu vladajo zgolj zakoni trga, ni nujno tako. Najprej, knjižnice, zlasti javne knjižnice, nimajo vedno finančnih sredstev, da bi si po visoki ceni, ki jo zahtevajo založniki, priskrbele digitalne knjige s pravico posojanja. To zadeva zlasti knjižnice, ki delujejo v najmanj ugodnih okoljih, torej tam, kjer je njihova vloga najpomembnejša. Nato, založniki in posredniki pri prodaji digitalnih knjig s knjižnicami pogosto neradi sklepajo pogodbe, ki tem omogočajo digitalno posojanje. Bojijo se namreč, da bi to posojanje škodilo njihovim interesom, ker bi zmanjšalo prodajo ali jim ne bi omogočilo razviti lastnih komercialnih modelov dajanja na voljo za omejeno časovno obdobje. Zato bodisi pogodbeno omejujejo možnosti posojanja digitalnih knjig v knjižnicah, na primer tako, da določijo najvišje mogoče število izposoj ali obdobje po objavi knjige, v katerem posojanje ni mogoče, bodisi takšne pogodbene vezi s knjižnicami zavračajo.(12)
39. Če torej knjižnice ne bodo upravičene do privilegijev, ki izhajajo iz odstopanja od izključne pravice posojanja, morda v digitalnem okolju ne bodo več zmogle še naprej opravljati naloge, ki so jo v realnosti papirne knjige vedno opravljale.
40. Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da se pri razlagi pojma „posojanje“ v smislu Direktive 2006/115 ne smemo omejiti na tisto, kar je lahko imel v mislih zakonodajalec Unije v času prvotnega sprejetja te direktive (torej Direktive 92/100), temveč da ga moramo opredeliti tako, da se bo skladal s poznejšim razvojem tehnologij in trga. Zdaj je treba analizirati, ali taka razlaga dejansko izhaja iz besedila določb same Direktive 2006/115 ter ali je skladna z drugimi besedili prava Unije na področju avtorske pravice in z mednarodnimi obveznostmi Unije.
Upoštevnost predlagane razlage glede na veljavna besedila
– Besedilo in sistematika Direktive 2006/115
41. Da bi preučili, ali predlagana razlaga izhaja iz besedila in sistematike Direktive 2006/115, je treba, prvič, upoštevati namen izključne pravice posojanja na eni strani in namen odstopanja od te pravice glede javnega posojanja na drugi strani. Kar zadeva izključno pravico posojanja, je njen cilj zagotoviti avtorjem ustrezno nadomestilo za to obliko izkoriščanja njihovih del. Ker je izkoriščanje digitalnih knjig v obliki posojanja realnost, se mi zdi povsem koherentno vključiti to obliko posojanja v področje uporabe te izključne pravice.
42. V zvezi z namenom odstopanja glede javnega posojanja sem razloge, ki po mojem mnenju govorijo v prid možnosti, da bi za javne knjižnice to odstopanje veljalo v zvezi s posojanjem digitalnih knjig, že podal.(13)
43. Drugič, treba se je vprašati, ali besedilo Direktive 2006/115 omogoča tako razlago določb o posojanju, ki vključuje posojanje digitalnih knjig. Naj spomnim, da člen 1(1) te direktive določa, da „države članice […] predvidijo pravico do dovoljenja ali prepovedi […] posojanja izvirnikov ter primerkov avtorsko-pravno varovanih del […]“.(14) Zato bi bilo mogoče trditi, da omemba izvirnikov in primerkov omejuje obseg pravice posojanja na dela na materialnem nosilcu, s katerim so posojena. To bi pomenilo, da so digitalne knjige, ki so običajno dane na voljo z naložitvijo, torej brez povezave z materialnim nosilcem, izključene.(15) Vendar menim, da taka razlaga ne bi bila pravilna.
44. Po mojem mnenju primerka v smislu analizirane odločbe ne smemo enačiti samo z materialnim primerkom dela. Primerek je namreč zgolj rezultat dejanja razmnoževanja. Delo obstaja le v obliki izvirnika in njegovih primerkov, ki so rezultat razmnožitve izvirnika. Tradicionalni primerek v primeru knjige v papirni obliki je nujno vsebovan na materialnem nosilcu, pri digitalnem primerku pa je drugače. Zanimivo je sicer ugotoviti, da se v francoski različici predloga Direktive 92/100 ne uporablja izraz „copie“, temveč prav izraz „reproduction“.(16) Trditi, da razmnoževanje dela ne pomeni ustvarjanja primerka, bi bilo v nasprotju z logiko avtorske pravice.
45. Menim, da tudi dejstvo, da je v členu 2(1)(b) Direktive 2006/115 uporabljen izraz posojanje „predmetov“, ne preprečuje razlage te direktive tako, da vključuje posojanje digitalnih knjig. Dodana beseda „predmetov“ se namreč, prvič, ne pojavi v vseh jezikovnih različicah. Nasprotno, v večini različic je uporabljena zgolj beseda „posojanje“.(17) Drugič, v Direktivi 2006/115 se izraz „predmeti“ uporablja za označitev skupka predmetov pravice posojanja in dajanja v najem, naštetih v členu 3(1).(18) Ta izraz torej nima lastnega pomena, ki bi se v zvezi z deli razlikoval od pomena izrazov „izvirnik“ in „primerki“.
46. Tretjič, v zvezi s trditvijo francoske vlade, da razširitvi obsega pojma „posojanje“ na posojanje digitalnih knjig nasprotuje načelo ozke razlage izjem, je treba opozoriti, da tukaj ne razlagamo izjeme, temveč pravilo, torej obseg pravice posojanja iz člena 1(1) Direktive 2006/115.
47. Poleg tega je treba v zvezi z odstopanjem iz člena 6(1) Direktive 2006/115 opozoriti, da čeprav je treba izjeme od avtorske pravice razlagati ozko, mora ta razlaga omogočiti, da se ohrani polni učinek izjeme in spoštuje njen cilj.(19) Preozka razlaga pojma „posojanje“ pa bi vplivala na polni učinek in cilj navedenega odstopanja v zvezi s posojanjem digitalnih knjig.
48. Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da taka razlaga pojma „posojanje“, ki vključuje posojanje digitalnih knjig, ni v nasprotju z namenom Direktive 2006/115 niti z njenim besedilom.
– Skladnost znotraj sistema avtorske pravice v pravu Unije
49. V okviru obravnavane zadeve so NUV ter nemška in francoska vlada navedli, da bi bila razširitev področja uporabe pojma „posojanje“ v smislu Direktive 2006/115 na posojanje digitalnih knjig nezdružljiva z drugimi besedili prava Unije na področju avtorske pravice, zlasti z Direktivo 2001/29. Šlo naj bi, prvič, za terminološko neskladnost nekaterih izrazov, na primer izrazov „primerek“ in „predmet“, ki se uporabljata v pomenih, nezdružljivih s pojmom digitalnega posojanja. Drugič, taka široka razlaga pojma „posojanje“ naj bi bila v nasprotju s pravico priobčitve javnosti in pravico do dajanja na voljo javnosti, določenima v členu 3 Direktive 2001/29. V skladu s to trditvijo je posojanje digitalnih knjig zajeto v pravici do dajanja na voljo javnosti, ki ne pozna odstopanja, podobnega odstopanju iz člena 6(1) Direktive 2006/115. Zato naj bi vključitev digitalnega posojanja v Direktivo 2006/115 in uporaba tega odstopanja kršili člen 3 Direktive 2001/29.
50. V zvezi s prvo trditvijo moram opozoriti, da če bi morali načelo popolne terminološke skladnosti v avtorskem pravu Unije uporabljati brezpogojno, bi morali sprejeti opredelitev nekaterih pojmov, na primer pojmov „primerek“, „prodaja“ in „distribuiranje“, ki jo je določilo Sodišče v sodbi Usedsoft(20). Ta sodba, izrečena v velikem senatu, v zvezi z razlago Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov(21) je doslej edina sodba, v kateri je Sodišče razložilo nekatere pojme avtorskega prava v okviru digitalnega okolja.
51. Tako je Sodišče na podlagi določb, v katerih se v bistvu uporablja enaka terminologija kot v Direktivi 2001/29,(22) razsodilo, da ima naložitev s spleta dejansko za predmet kopijo dela, v tem primeru računalniški program,(23) in da ta naložitev skupaj s sklenitvijo licenčne pogodbe o časovno neomejeni uporabi pomeni prodajo zadevne kopije, kar povzroči izčrpanje pravice distribuiranja te kopije.(24)
52. V skladu s strogim izvajanjem načela terminološke skladnosti bi morali izraz „primerek“, ki se uporablja tako v Direktivi 2001/29 kot v Direktivi 2006/115, razumeti tako, da vključuje digitalne primerke brez materialnega nosilca. Z uporabo istega načela bi poleg tega lahko preprosto rešili vprašanje izčrpanja pravice distribuiranja po prodaji z naložitvijo, o katerem se v stroki na široko razpravlja in ki se pojavlja tudi v obravnavani zadevi. Besedilo člena 4(2) Direktive 2001/29 je namreč v bistvu enako besedilu člena 4(2) Direktive 2009/24, zato bi ga morali načeloma enako tudi razlagati.
53. Če pa bi se, nasprotno, štelo, da se lahko isti izrazi v okviru Direktive 2001/29 razlagajo drugače, kot jih je Sodišče v sodbi Usedsoft razlagalo v okviru Direktive 2009/24, potem ne vidim razloga, zakaj ne bi mogla enaka „terminološka avtonomija“ prevladati v razmerju med Direktivo 2001/29 in Direktivo 2006/115.(25)
54. Dodati moram še, da sodba Art & Allposters International(26) po mojem mnenju nikakor ne izpodbija niti ne omejuje ugotovitev, ki izhajajo iz sodbe Usedsoft. Prva sodba se je namreč nanašala na prenos dela s kemičnim, in ne z digitalnim postopkom neposredno z enega materialnega nosilca (papirja) na drug materialni nosilec (platno). V tem okviru je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da je želel zakonodajalec Unije z določitvijo pravice distribuiranja avtorjem dati nadzor nad prvim dajanjem na trg vsakega predmeta, na katerem je fiksirana njihova intelektualna stvaritev,(27) medtem ko je posledica zamenjave nosilca ustvaritev novega predmeta,(28) in da torej ni mogoče govoriti o izčrpanju navedene pravice distribuiranja.(29) Noben element te zadeve pa se, nasprotno, ni nanašal na vprašanje, ali je lahko ta pravica izčrpana po prenosu lastništva digitalnega primerka dela.
55. V zvezi z drugo trditvijo, omenjeno zgoraj v točki 49, ki se nanaša na pravico do priobčitve in dajanja na voljo javnosti, je dovolj opozoriti, da je Direktiva 92/100 nastala pred Direktivo 2001/29 ter da se slednja v skladu s svojo uvodno izjavo 20 in členom 1(2)(b) ne nanaša in na noben način ne vpliva na veljavne določbe prava Unije v zvezi z – med drugim – pravico posojanja iz Direktive 92/100 (kodificirane kot Direktiva 2006/115). Zadnja direktiva tako pomeni lex specialis glede na Direktivo 2001/29. Ista trditev je bila sicer navedena v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Usedsoft, in Sodišče je nanjo odgovorilo podobno.(30) Označitev posojanja digitalnih knjig za „posojanje“ v smislu Direktive 2006/115 torej ne bo v nasprotju s členom 3 Direktive 2001/29.
56. Navedena je bila tudi trditev, da posojanje digitalnih knjig poleg dejanja posojanja v ožjem pomenu besede vključuje tudi dejanji reproduciranja, ki ju izvedeta knjižnica in uporabnik, kar bi lahko pomenilo kršenje izključne pravice avtorjev, da dovolijo ali prepovejo takšno reproduciranje, iz člena 2 Direktive 2001/29.
57. Vendar je reproduciranje, ki ga izvajajo knjižnice, po mojem mnenju zajeto v izjemi od pravice reproduciranja iz člena 5(2)(c) Direktive 2001/29, razloženega ob upoštevanju sodbe Sodišča, imenovane „Technische Universität Darmstadt“(31). V tej določbi je določena izjema od pravice reproduciranja v zvezi s „posebnimi dejanji reproduciranja, ki jih izvedejo javno dostopne knjižnice […] in ki niso storjena zaradi […] ekonomske […] koristi“. V zgoraj omenjeni sodbi je Sodišče razsodilo, da se ta izjema lahko uporablja za to, da je knjižnicam omogočeno izvajanje dejanj priobčitve javnosti v skladu z neko drugo izjemo, določeno v členu 5(3)(n) Direktive 2001/29.(32) Po analogiji bi moralo biti mogoče uporabiti izjemo iz člena 5(2)(c) iste direktive in omogočiti knjižnicam, da bi zanje veljalo odstopanje od pravice posojanja iz člena 6(1) Direktive 2006/115.
58. Reproduciranje, ki ga uporabnik izvaja na svojem računalniku ali kateri koli drugi opremi za branje digitalnih knjig ob naložitvi knjige, izposojene v knjižnici, je po mojem mnenju zajeto v zavezujoči izjemi iz člena 5(1) Direktive 2001/29. To reproduciranje je namreč začasno, saj je primerek na uporabnikovi opremi ob koncu obdobja izposoje samodejno odstranjen ali zaklenjen. Je tudi akcesorno in sestavni del tehničnega postopka naložitve. Nazadnje, njegov edini namen je, da omogoči zakonito uporabo dela, torej uporabo v okviru digitalnega posojanja, in nima neodvisnega gospodarskega pomena. Takšno reproduciranje torej izpolnjuje pogoje iz člena 5(1) Direktive 2001/29, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča.(33)
59. Končno, v obravnavani zadevi je zlasti francoska vlada navedla trditev, da različno obravnavanje knjig na materialnem nosilcu in knjig, ki se distribuirajo z naložitvijo, z vidika davka na dodano vrednost, ki ga je Sodišče priznalo v sodbah Komisija proti Franciji(34) in Komisija proti Luksemburgu(35), kaže, da ti obliki knjig nista enakovredni. Vseeno moram opozoriti, na prvem mestu, da se v obravnavani zadevi ne postavlja vprašanje, ali so papirne in digitalne knjige primerljive kot take, temveč vprašanje, ali je posojanje digitalnih knjig enakovredno posojanju tradicionalnih knjig. S tega stališča sta, kot sem ugotovil v točki 31 teh sklepnih predlogov, ti obliki posojanja po mojem mnenju glede na svoje bistvene in objektivno upoštevne značilnosti enakovredni.
60. Na drugem mestu je treba opozoriti, da je rešitev, ki jo je v teh dveh sodbah podalo Sodišče, utemeljena z besedilom določb prava Unije o davku na dodano vrednost (DDV), na podlagi katerih se digitalno opravljene storitve štejejo za storitve in ki ne omogočajo, da bi se nižja stopnja DDV uporabljala za knjige, ki nimajo materialnega nosilca. Posojanje pa je ne glede na to, ali se nanaša na digitalno ali na papirno knjigo, vedno storitev. Zato navedenega razlikovanja iz sodne prakse ni mogoče uporabiti.
61. V zvezi z razlikovanjem med papirnimi in digitalnimi knjigami se poleg tega z vidika obdavčitve postavljajo resna vprašanja glede njegove skladnosti z načelom nevtralnosti, ki je na davčnem področju izraz za načelo enakosti.(36) Poudariti je treba, da je Komisija pred nedavnim objavila akcijski načrt za DDV, v katerem je izrecno določeno, da se stopnje DDV, predpisane za digitalne knjige in periodične publikacije, uskladijo s stopnjami DDV za papirne knjige.(37) Ta pristop potrjuje stališče Komisije, izraženo tudi v okviru obravnavane zadeve, po katerem so digitalne in papirne knjige v bistvu enakovredne.
62. Iz zgoraj navedenih ugotovitev sklepam, da razlaga pojma „posojanje“ v smislu člena 1(1) Direktive 2006/115, ki bi vključevala posojanje digitalnih knjig in omogočala tudi uporabo odstopanja od pravice do posojanja iz člena 6(1) te direktive, ni v ničemer nezdružljiva ali neskladna s celoto določb prava Unije o avtorski pravici.
– Skladnost z mednarodnimi obveznostmi
63. Unija je pogodbenica več mednarodnih konvencij na področju avtorske pravice, zlasti Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici (MSOILAP), sprejete v Ženevi 20. decembra 1996.(38) Akti sekundarne zakonodaje morajo biti torej skladni – in jih je treba tudi razlagati skladno – s to pogodbo.(39) Treba je torej preveriti, ali se razlaga pojma „posojanje“ v smislu člena 1(1) Direktive 2006/115, ki bi vključevala posojanje digitalnih knjig, ujema s Pogodbo o avtorski pravici.
64. Ta pogodba ne vsebuje določb, ki bi se nanašale na pravico posojanja. Kvečjemu je v njenem členu 7 obravnavana pravica do dajanja v komercialni najem, torej dajanja v najem računalniških programov, kinematografskih del in del, vsebovanih na fonogramih, proti plačilu nadomestila.(40) Ta določba se ne nanaša niti na javno posojanje niti na digitalne knjige.
65. Za posojanje, vsaj posojanje digitalnih knjig, velja Pogodba o avtorski pravici, ker to predstavlja posebno obliko izkoriščanja pravice do priobčenja javnosti iz člena 8 te pogodbe(41). Ta pravica je znotraj prava Unije načeloma prenesena v člen 3 Direktive 2001/29. Vendar pa Direktiva 2006/115 pomeni lex specialis glede na Direktivo 2001/29, vključno z njenim členom 3.(42)
66. Pogodba o avtorski pravici določa v členu 10(1) možnost, da pogodbenice predvidijo omejitve ali izjeme glede pravic, ki jih potrjuje ta pogodba, „v nekaterih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z običajno uporabo dela in pretirano ne posegajo v zakonite interese avtorja“. Ti pogoji so splošno imenovani „tristopenjski preizkus“. Po mojem mnenju so v odstopanju glede javnega posojanja iz člena 6(1) Direktive 2006/115, če gre za posojanje digitalnih knjig, ti trije pogoji združeni.
67. Prvič, v zvezi s pogojem, po katerem se izjema nanaša na nekatere posebne primere, je treba ugotoviti, da je odstopanje glede javnega posojanja omejeno na dve točki. Najprej, ne zadeva vseh oblik priobčitve javnosti, temveč zgolj posebno obliko, to je posojanje, torej dajanje na voljo za omejeno časovno obdobje. Nato, to odstopanje velja zgolj za ustanove (knjižnice), odprte za javnost, ki od svoje dejavnosti posojanja nimajo koristi. Poleg tega ima odstopanje glede javnega posojanja legitimen cilj v javnem interesu, in sicer, če govorimo kar najbolj na splošno, univerzalni dostop do kulture.
68. Drugič, v zvezi s pogojem, da ti primeri ne smejo biti v nasprotju z običajno uporabo dela, je zlasti NUV v svojih stališčih navedlo,(43) da je posojanje digitalnih knjig z naložitvijo – v nasprotju s tradicionalnim posojanjem papirnih knjig – tako podobno običajnim oblikam distribuiranja teh knjig, da preveč zlahka nadomesti nakup knjige na trgu in s tem krši običajno uporabo avtorskih pravic. To naj bi bilo povezano zlasti z dejstvom, da pri digitalnem posojanju uporabniku ni treba fizično obiskati knjižnice, s čimer se to posojanje izenačuje z nakupom na spletu, in da je v knjižnici izposojena digitalna knjiga, ki se ne obrablja, enaka kot kupljena knjiga, torej vselej „nova“. Poleg tega naj bi enostavno reproduciranje digitalnih knjig brez izgube kakovosti povečevalo tveganje, da bo uporaba presegla v okviru posojanja dovoljeno število izposoj.
69. Vendar se v zvezi s temi trditvami ne upoštevajo druge značilnosti posojanja digitalne knjige, po katerih se to razlikuje od nakupa. Na prvem mestu, to posojanje je časovno omejeno, omogoča torej samo seznanitev z vsebino knjige, ne pa tudi hranjenja primerka. Dalje, ker so možnosti tega posojanja omejene s številom primerkov (ali digitalnih kopij), ki jih ima na voljo knjižnica, uporabnik ni prepričan, ali si bo digitalno knjigo lahko izposodil v želenem obdobju. Nazadnje, več študij dokazuje, da posojanje bodisi tradicionalnih bodisi digitalnih knjig ne zmanjšuje obsega prodaje, temveč, nasprotno, omogoča njegovo povečevanje, saj razvija bralne navade.(44)
70. Dejstvo, da so nekateri prodajalci digitalnih knjig razvili komercialne modele, ki so podobni modelom elektronskega dajanja v najem, samo po sebi ne more biti ovira za uporabo odstopanja glede javnega posojanja pri digitalnih knjigah. To odstopanje namreč uresničuje legitimen cilj javnega interesa, ki ga ni mogoče omejiti le na področja, ki niso zajeta v gospodarsko dejavnost. Povedano drugače, dajanje v komercialni najem bi lahko izpodrinilo vsako dejavnost posojanja, naj gre za materialne ali nematerialne dobrine, tako da bi zadevno odstopanje izgubilo polni učinek.
71. Nasprotno, dejstvo, da založniki in posredniki ponujajo knjižnicam licence za digitalno posojanje ali razvijajo lastne modele dajanja v najem, ki ga razumejo kot dajanje na voljo za omejeno časovno obdobje, dokazuje, da digitalno posojanje kot tako v nasprotju z nekaterimi trditvami ne škodi izkoriščanju avtorskih pravic.
72. V zvezi s tveganji, povezanimi s posojanjem digitalnih knjig, je treba ugotoviti, da jih je mogoče s tehničnimi zaščitnimi ukrepi, ki se danes splošno uporabljajo, na primer samodejno zaklenitvijo primerka po poteku časa izposoje, onemogočenjem tiskanja ali preprečitvijo izdelave dodatnih primerkov, bistveno omejiti.
73. Vsekakor bodo morale nazadnje države članice, če bodo želele uvesti odstopanje glede javnega posojanja digitalnih knjig, same uvesti pravila za odstopanje, tako da bo ta oblika posojanja dejansko funkcionalno enakovredna tradicionalnemu posojanju in ne bo v nasprotju z običajno uporabo avtorskih pravic. Ta cilj bi lahko pomagale doseči rešitve, kot sta model „one copy one user“ iz postopka v glavni stvari ali obvezna uporaba tehničnih zaščitnih ukrepov.
74. Nazadnje, tretjič, po zadnjem pogoju odstopanje ne sme pretirano posegati v zakonite interese avtorja. Ti interesi so, kar zadeva uporabo materialnih avtorskih pravic, predvsem gospodarski. V okolju, ki jim vladajo samo zakoni trga, je zmožnost avtorjev, da branijo svoje interese, odvisna zlasti od njihove pogajalske moči v razmerju do založnikov. Nekateri med njimi si zagotovo lahko pridobijo zadovoljive pogoje, drugi pa, kot kaže stališče organizacij Lira in Pictoright v obravnavani zadevi, ne. V primeru uvedbe odstopanja glede javnega posojanja pa člen 6(1) Direktive 2006/115 določa nadomestilo za avtorje. Ker to nadomestilo ni odvisno od pogajanj med avtorjem in založnikom, ne bi zgolj pripomoglo k varovanju avtorjevih legitimnih interesov, temveč bi lahko bilo zanje tudi ugodnejše.
75. Člen 8 Pogodbe o avtorski pravici v povezavi s členom 10 iste pogodbe po mojem mnenju ne preprečuje, da bi se pojem „posojanje“ v smislu člena 1(1) Direktive 2006/115 razlagal tako, da bi vključeval posojanje digitalnih knjig.
76. Mogoče bi bilo tudi ugovarjati, da je treba pojma „izvirnik“ in „primerek/kopija“ iz Direktive 2006/115 razumeti enako kot analogna pojma „izvirnik“ in „primerek“, uporabljena v členih 6 in 7 Pogodbe o avtorski pravici. Po skupni izjavi v zvezi s tema členoma, priloženi k tej pogodbi, se zadnjenavedena pojma „nanašata izključno na posnete primerke, ki se lahko dajo v promet kot materialni predmeti“.(45) To bi posojanje digitalnih knjig izključilo iz pojma „posojanje izvirnikov ter primerkov“ iz Direktive 2006/115.
77. Vendar pa ta člena Pogodbe o avtorski pravici zadevata pravico do distribuiranja (člen 6) in pravico do komercialnega dajanja v najem predmetov, ki niso knjiga (člen 7). Zato menim, da skupna izjava, ki jo po analogiji uporabimo pri Direktivi 2006/115, ne more nasprotovati temu, da bi bili ti podobni pojmi predmet različne razlage glede oblike izkoriščanja, za katero velja člen 8 te pogodbe.
78. Poleg tega, če je Sodišče v sodbi Usedsoft(46) v zvezi s pravico distribuiranja računalniških programov, ki je jasno zajeta v zadevni skupni izjavi, razsodilo, da se pravica distribuiranja in načelo njenega izčrpanja uporabljata tudi za prodajo z naložitvijo, potem lahko enako še toliko bolj velja v primeru posojanja, ki ni zajeto ne v pravici posojanja ne v pravici dajanja v najem.
Predlog glede prvega vprašanja za predhodno odločanje
79. Zgornjo obrazložitev je mogoče povzeti tako: posojanje digitalnih knjig v javnih knjižnicah ni načrt za prihodnost, še manj pobožna želja. Prav nasprotno, to je pojav, ki dejansko obstaja. Vendar je ta pojav zaradi ozke razlage pojma „pravica posojanja“, ki prevladuje v državah članicah, docela podrejen zakonom trga, v nasprotju s posojanjem tradicionalnih knjig, ki je urejeno na način, ugoden za knjižnice. Zato je po mojem mnenju nujna prilagojena razlaga obstoječega zakonodajnega okvira, ki bo knjižnicam omogočila, da bodo ugodnih pogojev deležne tudi v sodobnem digitalnem okolju. Taka razlaga bo ne samo v javnem interesu dostopa do znanosti in kulture, temveč tudi v interesu avtorjev. Hkrati ne bo v nasprotju niti z zapisom niti s sistematiko veljavnih besedil. Nasprotno, ta besedila bodo lahko samo ob taki razlagi v celoti opravila nalogo, ki jim jo je namenil zakonodajalec, in sicer nalogo, da prilagodijo avtorsko pravico realnosti informacijske družbe.
80. Predlagam torej, da se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 1(1) Direktive 2006/115 v povezavi s členom 2(1)(b) te direktive razlagati tako, da pravica posojanja iz tega člena zajema dajanje digitalnih knjig na voljo javnosti v knjižnicah za omejeno časovno obdobje. Države članice, ki želijo uvesti odstopanje iz člena 6 iste direktive v zvezi s posojanjem digitalnih knjig, se morajo prepričati, da pogoji tega posojanja niso v nasprotju z običajno uporabo dela in pretirano ne posegajo v zakonite interese avtorja.
Drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje
81. Drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki jih je po mojem mnenju treba analizirati skupaj, zadevajo morebitne zahteve glede izvora primerka za posojanje v knjižnici, ki naj bi jih imel pravico določiti nacionalni zakonodajalec ob uvedbi odstopanja od pravice posojanja iz člena 6(1) Direktive 2006/115 za posojanje digitalnih knjig. Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali je treba to določbo razlagati tako, da je nacionalnemu zakonodajalcu dovoljeno zahtevati, da je primerek digitalne knjige, ki ga posoja knjižnica, dan v promet s prvo prodajo tega primerka ali z drugim prvim prenosom lastništva tega predmeta v Uniji s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem v smislu člena 4(2) Direktive 2001/29. Če je odgovor pritrdilen, predložitveno sodišče sprašuje, ali dajanje na voljo digitalne knjige javnosti pomeni prvo prodajo ali drug prvi prenos lastništva. Če je odgovor na prvo točko, nasprotno, nikalen, predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali je mogoče določiti druge zahteve, na primer zahtevo o zakonitem izvoru primerka, ki je predmet posojanja.
82. V skladu s trditvijo predložitvenega sodišča samega, vsebovano v predložitveni odločbi, so ta vprašanja povezana z besedilom sedanjih nizozemskih določb, ki vključujejo takšno zahtevo v okviru odstopanja glede javnega posojanja v zvezi s papirnimi knjigami. Predložitveno sodišče s tem, da se sklicuje na člen 4(2) Direktive 2001/29, v to zadevo uvaja vprašanje izčrpanja pravice distribuiranja. Vendar menim, da ta mehanizem izčrpanja ni povezan s pravico posojanja, torej vprašanjem, s katerim se ukvarjamo v tej zadevi.
83. Pravica posojanja, kot je zasnovana v Direktivi 2006/115, je namreč povsem neodvisna od izčrpanja pravice distribuiranja. Prvič, po členu 1(2) te direktive se pravici posojanja in dajanja v najem ne izčrpata z izčrpanjem pravice distribuiranja. Povedano drugače, če kupimo primerek dela, to še ne pomeni, da ga smemo prosto posojati ali dajati v najem. Ločeno je treba pridobiti tudi pravico do posojanja tega primerka ali njegovega dajanja v najem, bodisi pogodbeno z dovoljenjem imetnika pravice bodisi na podlagi odstopanja glede javnega posojanja iz člena 6 Direktive 2006/115, če je ta prenesen v nacionalno pravo.
84. Drugič, pridobitev pravice do posojanja dela ali njegovega dajanja v najem v Direktivi 2006/115 nikakor ni pogojena z izčrpanjem pravice distribuiranja. Pravica posojanja ali dajanja v najem se lahko nanaša na primer na dela, ki niso bila namenjena javnemu razkritju, kot so rokopisi, doktorati ipd.
85. Če je pravica posojanja ali dajanja v najem pridobljena z dovoljenjem avtorja, je mogoče domnevati, da so njegovi interesi dovolj zavarovani. Nasprotno pa, če bi pravica posojanja izhajala iz odstopanja, bi lahko bila njena uporaba pri delih, ki niso namenjena objavi, v nasprotju tudi z zakonitimi in ne zgolj materialnimi interesi avtorjev. Zato se mi zdi upravičeno, da lahko države članice v okviru odstopanja iz člena 6(1) Direktive 2006/115 zahtevajo, da so digitalne knjige, ki so predmet posojanja, najprej dane na voljo javnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim dovoljenjem. Seveda ta omejitev ne sme biti opredeljena tako, da bi zožila obseg odstopanja, vključno z obliko, v kateri se lahko dela posojajo.
86. Nazadnje je v zvezi z vprašanjem zakonitega izvora primerka dela Sodišče glede izjeme razmnoževanja v zasebne namene iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 že razsodilo, da ta izjema imetnikom avtorske pravice ne nalaga, naj dopuščajo kršitve svojih pravic, do katerih lahko pride ob izdelavi kopij v zasebne namene. To določbo je torej treba razlagati tako, da ne vključuje primera kopij v zasebne namene, narejenih iz nezakonitega vira.(47)
87. Enaka razlaga mora po mojem mnenju po analogiji prevladati v primeru odstopanja od pravice posojanja iz člena 6(1) Direktive 2006/115 v zvezi z digitalnimi knjigami. To je še zlasti pomembno, ker odstopanje koristi ustanovam, ki so v veliki večini javne ustanove, od teh pa lahko upravičeno zahtevamo, da še posebej pozorno spoštujejo zakon. Menim, da ta točka ne potrebuje dodatnih obrazložitev.
88. Predlagam torej, da se na drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 6(1) Direktive 2006/115 razlagati tako, da državi članici, ki je uvedla odstopanje iz te določbe, ne preprečuje zahtevati, da so digitalne knjige, ki so predmet posojanja na podlagi tega odstopanja, najprej dane na voljo javnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim dovoljenjem, če ta omejitev ni opredeljena tako, da bi zožila obseg odstopanja. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da se nanaša zgolj na digitalne knjige iz zakonitih virov.
Predlog
89. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu), odgovori:
1. Člen 1(1) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine v povezavi s členom 2(1)(b) te direktive je treba razlagati tako, da pravica posojanja iz tega člena zajema dajanje digitalnih knjig na voljo javnosti v knjižnicah za omejeno časovno obdobje. Države članice, ki želijo uvesti odstopanje iz člena 6 iste direktive v zvezi s posojanjem digitalnih knjig, se morajo prepričati, da pogoji tega posojanja niso v nasprotju z običajno uporabo dela in pretirano ne posegajo v zakonite interese avtorja.
2. Člen 6(1) Direktive 2006/115 je treba razlagati tako, da državi članici, ki je uvedla odstopanje iz te določbe, ne preprečuje zahtevati, da so digitalne knjige, ki so predmet posojanja na podlagi tega odstopanja, najprej dane na voljo javnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim dovoljenjem, če ta omejitev ni opredeljena tako, da bi zožila obseg odstopanja. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da se nanaša zgolj na digitalne knjige iz zakonitih virov.